Kineziotaping

Kineziološki taping

je terapevtska metoda brez zdravil, ki je učinkovita pri zdravljenju številnih težav, saj zmanjšuje bolečine in skrajša čas rehabilitacije.

Metoda v svetu ni nekaj novega, saj se razvija že od leta 1973. Njen avtor, dr. Kenzo Kase, je po študiju kineziologije in kiropraktike poskusil združiti obe metodi in razviti lažjo in učinkovitejšo tehniko obravnave bolnikov oziroma poškodovanih športnikov.

Metoda se še izpopolnjuje in tako pokriva čedalje večji spekter diagnoz. V svetu jo fizioterapevti uporabljajo že dolgo, najbolj opazno med vrhunskimi športniki. Je pa tudi res, da se posebej v zadnjih letih metoda širi po svetu tudi v rehabilitaciji bolnikov, ker je učinkovita, uporabna in pripomore k hitrejši ozdravitvi.

Samolepilni barvni trakovi

Pri kineziološkem tapingu gre za nameščanje elastičnega samolepilnega traku, ki sprošča mišično napetost, izboljša limfno drenažo in krvni pretok. Metoda je učinkovita tudi za nevrološke simptome zaradi stimulacije kožnih receptorjev.

Nameščeni trakovi spodbudijo telo, da začnejo v njem potekati naravni procesi samozdravljenja, saj ponuja oporo in stabilnost mišicam ter sklepom brez omejitve naravnega obsega gibov.

Učinkovita je pri številnih ortopedskih, nevromišičnih, nevroloških in drugih medicinskih stanjih.

Športniki jo imajo radi prav zaradi učinkovitosti pri izboljšanju propriocepcije (sposobnosti zavestnega in podzavestnega prepoznavanja položajev lastnega dela telesa v prostoru) in koordinacije med tkivi, ki so udeležena pri gibanju (kosti, mišice, vezivno tkivo).

Pomoč vrhunskim športnikom

Pri vrhunskih športnikih ta metoda omogoča učinkovitejši trening in tudi terapijo v času treninga. Metoda izboljša mišične funkcije zaradi podpore ali razbremenitve mišice, stabilizira sklepe, repozicionira subluksirane (nekoliko pomaknjene) sklepe in podpira naravno funkcijo sklepov, podpira vezi in ligamente, odstranjuje zastoj in izboljša pretok limfe. Metoda je učinkovita tudi za rehabilitacijo bolnikov po operativnih posegih, ker s to zmanjšamo možnost vnetja, bolečino, oteklino, povečamo pa obseg gibljivosti, skrajša se tudi čas rehabilitacije. Precej jo uporabljamo pri bolnikih s kroničnimi bolečinami zaradi poškodb oziroma stanj gibalnega sistema, pri nosečnicah za podporo med nosečnostjo in po porodu, pri bolnikih (tudi dojenčkih in otrocih, ne le odraslih) z nevrološkimi težavami in, kot že rečeno, pri športnikih v času »sveže« poškodbe, sanacije poškodbe oziroma kot preventivo pred poškodbo najbolj ogroženih mišic oziroma sklepov.

Trakove naj raje lepi terapevt

Barvni trakovi niso samo učinkovito orodje za izvajanje metode, ampak tudi prava modna muha. Kineziološki trak je sestavljen iz bombaža in elastičnih vlaken ter posebnega vijugastega nanosa lepila. Trakovi imajo do 40-odstotno raztegljivost, ne povzročajo alergij, so vodoodporni, dopuščajo znojenje, ne vsebujejo lateksa in ne vsebujejo zdravil. Osnovni principi lepljenja so sicer na videz preprosti – na spletu lahko najdete navodila za lepljenje trakov pri različnih športnih poškodbah, trakove pa je mogoče kupiti v specializiranih prodajalnah -, vendar iz izkušenj lahko trdimo, da uporaba trakov za kineziološko lepljenje brez fizioterapevtske obravnave ne prinese trajnega in zadovoljivega učinka. Metoda ni učinkovita, če terapevt napačno oceni vzrok težave, če obravnavan del telesa ni v pravilnem položaju za namestitev traku ali če je nateg traku premočan ali prešibak. Terapijo naj izvaja za to usposobljen fizioterapevt, ki  najprej naredi fizioterapevtsko oceno poškodbe oziroma težave in predlaga fizioterapevtske ukrepe za njeno sanacijo, na primer hlajenje, dvig poškodovane okončine, počitek, namestitev traku, pri športnikih, na primer tekačih, pa še  spremembo obutve, tehnike teka, količine in intenzivnosti treninga.

Kako lepimo

Namestitev traku je drugačna glede na želeni učinek, gre lahko za mehanično/funkcionalno korekturo, fascialne korekture – fascije so dolge ligamentarne strukture denimo na podplatih (plantarna fascija), za limfno namestitev ter tudi tako imenovani spacetape (trakovi obkrožijo mesto poškodbe)/crosstape (trakove namestimo križemkražem čez mesto poškodbe). Začetek traku ali sidro nanesemo brez natega. Za večji učinek terapije trak namestimo na področje, kjer se je pokazal simptom in še na odkriti vzrok težav. Trak je lahko nameščen od tri do pet dni. Uporabnik se lahko s trakom seveda tudi kopa in tušira. Za sušenje ne priporočamo uporabe sušilnika za lase, saj se lahko zaradi toplote trak še bolj agresivno prilepi na kožo. Za sušenje je bolje uporabiti brisačo, s katero popivnamo moker trak. Če koža pod trakom postane vzdražena ali občutljiva, trak takoj odstranimo. Dobro je, da pred prvim nameščanjem traku preverimo, ali je uporabnik nanj alergičen. Pri večini terapevtskih namestitev uporabljamo od 15- do 25-odstoten razteg traku. Največkrat se draženje kože pojavi, če je uporabljen preveč raztegnjen trak. Trak je treba namestiti približno od 20 do 30 minut pred aktivnostjo, kjer se bo uporabnik potil (na primer pred športno aktivnostjo), oziroma če bo zunaj vroče. Trak sicer lahko namestimo čez nekoliko poraščena mesta, če pa je poraščenost prevelika, ne bo imel dovolj stika s kožo, da bi bil učinkovit. V tem primeru je potrebna depilacija ali britje predela. Trak na koncu zaoblimo s škarjami, da se ne »odsvaljka« z mesta.

Pia Ana Lemark, junij 2012

Vsebina članka je bila prvotno pripravljena in objavljena v časopisu Medicina in ljudje
(priloga časopisa Finance, 26. junij 2012, 3. številka, www.medicina-danes.si).