Bownova terapija

je manualna tehnika, ki prvenstveno deluje preko dveh sistemov: vezivnega tkiva in živčnega sistema. V zadnjih letih se v medicini in fizioterapiji podrobno proučuje vloga površinskih in globoko ležečih fascij (mišičnih ovojnic) ter visceralnih fascij in pomen sproščanja  teh fascij pri različnih težavah. Prek fascij  vstopamo tudi v delovanje centralnega živčnega sistema, saj je znano, da je pri skoraj vseh ljudeh večino časa prevladuje simpatični živčni sistem, organizem pa se lahko prične samozdraviti oziroma preide v boljše ravnovesje v sproščenem stanju, ko prevladuje parasimpatikus.

Uradna definicija Bownove terapije

Bownova terapija je terapevtski somato-vibracijski način vnašanja dražljajev v nevrološki sistem preko kombinacij preciznih in nežnih prekovlakenskih manipulacij mišičnih tkiv in fascije. Serije zaporednih Bownovih potez tvorijo posege, povzročijo v telesu predvidljive odzive, kateri vodijo do celostnega sistemskega resetiranja in integracije (fizične in energetske).

Koristi

Raziskave, narejene v ZDA, Angliji in Avstraliji, so pokazale, da Bownova terapija:

• hitro vpliva na avtonomni živčni sistem,
• hitro vpliva na mobilnost,
• znatno zniža in odstrani vzroke bolečin v miofascialnem sistemu,
• pospeši pretok v perifernem limfnem sistemu in zmanjša otekline,
• zmanjša psihično napetost ter vodi do hitre psihične sprostitve.

Značilen je primer starejše gospe iz medicinske stroke, ki je na terapijo prišla zaradi bolečin v križu. Poleg tega, da se je rešila dolgotrajnih bolečin, je povedala, da se je po terapiji spremenila tudi osebnostno. Rekla je, da je bila prej zelo skopa in nezaupljiva do ljudi in nikomur ni hotela posoditi denarja. Po terapiji pa je brez strahu posodila denar in ga vedno tudi dobila vrnjenega.

Pri športnikih z Bownovo terapijo dosežemo bolj sproščene mišice, saj se sprostijo fascije, v katere so ovite mišice. Pogosto je prisotna tudi zamaknjena medenica in relativno krajša ena spodnja ekstremiteta. Medenica, ki je v neravnovesju, se pogosto takoj po terapiji postavi v normalen položaj. Njen položaj je pomemben, saj se nanjo pripenja ogromno mišic, ki morajo biti optimalno dolge in ne zakrčene.

Bistvo terapije so tako imenovane Bownove poteze in terapevt, za katerega Bowen pravi, da je katalizator v procesu zdravljenja in ne zdravilec. Terapevt, ki izvaja terapijo, mora imeti ustrezno znanje o anatomiji, fiziologiji, ortopediji in funkcionalni anatomiji človeka. Poleg tega mora imeti razvito čustveno inteligenco, biti sočuten in znati pomiriti človeka s težavami.

Bownova terapija je najbolj  priljubljena v Avstraliji in Novi Zelandiji, v zadnjih letih pa zaradi svoje učinkovitosti tudi v Zahodni Evropi, zlasti v Veliki Britaniji in v Severni Ameriki.

Komu priporočamo Bownovo terapijo?

Terapijo uporabljamo za zdravljenje že prisotnih motenj, za lajšanje bolečin, za sproščanje organizma in preventivno za vzdrževanje optimalnega stanja telesa in psihične stabilnosti.

Ker raziskave kažejo, da Bownova terapija takoj učinkuje na avtonomni živčni sistem (je del živčevja, ki deluje neodvisno od naše zavesti) in ga uravnovesi, je terapija priporočljiva za ljudi, ki imajo težave z depresijo, anksioznostjo, nespečnostjo oziroma nezmožnostjo jutranjega prebujanja,  glavoboli, fizičnim in čustvenim stresom.

Seznam indikacij je zelo širok, saj na terapijo prihajajo ljudje z naslednjimi diagnozami:

• artritis,
• bolečine po raznih operacijah in poškodbah mišično-vezivnega tkiva  (poškodbe in operacije kolen, hrbtenice in ramen, zvini gležnjev, sindrom zmrznene rame),
• kronične bolečine v križu in trtici,
• išias,
• burzitis komolca,
• krči v mečih,
• kronična utrujenost brez patoloških vzrokov,
• limfni zastoji po operacijah tumorjev in bezgavk,
• motnje v dihalnem in prebavnem sistemu (driske, zaprtje, težave po zaužitju hrane),
• težave z zapestjem,
• športne poškodbe,
• omotica in vrtoglavica.

Med pacienti so tudi dojenčki s kolikami, s simptomi cerebralne paralize, po travmatičnem rojstvu in z razvojnimi motnjami.

V spomin so se mi vtisnili naslednji primeri:

Mlado dekle je bilo že več mesecev brez vzroka brez energije, ni se moglo več ukvarjati s športom, zelo veliko in globoko je spalo in zjutraj je nihče ni mogel prebuditi, da bi pravočasno prišlo v službo. Grozila ji je odpoved. Po eni sami terapiji se je spremenilo v dekle pred fazo kronične zaspanosti, spet se je lahko ukvarjalo s športom in se zjutraj lahko samo zbudilo, da ni več zamudilo v službo.

Mlad fant je imel že več mesecev težave s hrano. Težave so se začele, ko je nekaj mesecev užival precej hitre hrane. Ko se je želel  hraniti bolj kvalitetno, ga je (kljub zdravilom) po vsaki zaužiti hrani zelo bolel želodec. Vedno manj jedel in zelo shujšal. Zelo si je želel, da bi bil brez bolečin pri hranjenju in bi imel spet normalno težo. Po dveh terapijah se mu je stanje neverjetno izboljšalo in brez težav je jedel hrano, ki mu je prej povzročala hude želodčne krče in bolečine. Počasi je tudi pridobil na mišični masi.

Deklica je prišla isti dan, kot so ji odstranili mavec zaradi grdega zvina gležnja. Gleženj je bil negibljiv, otečen, boleč, temno modre barve. Po terapiji so bila tkiva okrog gležnja mehka, oteklina je uplahnila, lahko je gibala z gležnjem in z manj bolečinami obremenjevala nogo. Oče je naslednji dan poslal sms, da je deklica kot prerojena.

Gospod je imel dve leti vneto plantarno aponevrozo na obeh nogah in je komaj hodil. Bil je že na različnih terapijah, ki niso pomagale. Ker je bil ogromno na terenu, je poskusil vse vrste obutve, pa nobena ni preprečila bolečin v stopalih. Po prvi terapiji so se bolečine tako zmanjšala, da je bil neznansko srečen, saj je bil prepričan, da zanj ni rešitve. Po dveh terapijah so bolečine popolnoma izginile. Čez en mesec se je vrnil z enakimi bolečinami kot pred prvo terapijo – bil je tako srečen, da lahko spet pleše, da je preplesal celo noč, čeprav je predvideval, da se ne bo dobro končalo 😉 Po eni terapiji se mu je stanje spet umirilo in bil je brez bolečin.

Gospa v najboljših letih je prišla zaradi bolečin v križu, saj se je zelo veliko ukvarjala s športom, omenila pa je tudi hudo depresijo, ki jo je pestila že mnogo let. Po prvi terapiji se je počutila mnogo manj anksiozno in na drugo terapijo jo je poslal kar mož, ker je rekel, da ji je zelo pomagala. Povedala je, da je po terapiji dva cela dneva v službi in doma pripovedovala vice – česar ni prej nikoli počela. Postala je tudi manj črnogleda in bolj prijetna v družbi prijateljev.

Več otrok (v razvojni ambulanti) z nevrološko simptomatiko, starih od osem mesecev do dveh let, se je, ko so me zagledali, uleglo na trebuh, dalo roke ob telo in čakalo na terapijo 😉

Moj dve in pol letni sin si položi moje roke na svoj hrbet, kadar potrebuje terapijo. In pove, koliko časa naj jo izvajam. Potem se obrne in jo zahteva tudi na prsnem košu 🙂

Osnove Bownove terapije

Osnova terapije je Bownova poteza, s katero potegnemo kožo in površinske fascije prek mišičnih vlaken, tetiv in živčnih ovojnic. Z nežnim, a dovolj močnim pritiskom na natančno določenih mestih, manipuliramo fascijo v površinskem sloju, ki je povezana z ostalimi sloji tere stimuliramo receptorje v mišično – vezivnem tkivu in s tem sprožimo proces samouravnavanja sistema.

Bownove poteze sovpadajo z nevrolimfatičnimi regijami, katerih stimulacija pospeši limfni pretok v tkivih; pogosto tudi sovpadajo z lokacijami trigerskih/prožilnih točk in jih deaktiviramo ter znižamo miofascialno tenzijo in bolečine; vse poteze prečkajo po več meridianov oz. so v mnogih primerih direktno na akupunkturnih točkah. Zato tam povzročijo vibracijske spremembe v energetskem polju in meridianih – sprostijo torej energetske blokade in vzpostavijo normalen energetski tok v prizadetih regijah. Zato po izvedbi potez pacienti pogosto opisujejo subtilne občutke v oddaljenih regijah, ki ne sledijo pričakovanim nevrolškim reakcijam.

Energetske vibracijske terapije pomagajo vzpostaviti ravnovesje v fizičnem in energetskem sistemu in omogočijo pacientu, da povrne telo in um v bolj zdravo oziroma. uravnovešeno stanje.

Bownova terapija ni vse – kaj lahko storite sami?

Sočasno s terapijo je nujno potrebno povečati vnos vode na dva litra na dan. Večina ljudi je dehidrirana – zaradi življenskega tempa in zanemarjanja samega sebe. Vsi kemični procesi v telesu potekajo v vodi in če je telo dehidrirano, se iz telesa ne morejo odplakniti presnovni proizvodi. Poleg tega je treba dati telesu čas, da se spremembe izvršijo v celoti in ta proces poteka še 5 do 7 dni po terapiji. Prva dva dneva se je treba izogibati pretiranemu naporu (športniki naj prvi dan ne trenirajo, drugi dni izvedejo svoj trening samo polovično) in  ne sedeti več kot 30 minut v istem položaju (sprehod okrog delovnega mesta). Poleg tega je potrebno vsaj minimalno spremeniti svoj način življenja, ki jih je pripeljal do stanja, v katerem so tisti trenutek. Ker je pacient svoj najboljši diagnostik, tudi pove, zakaj ga je začelo nekaj boleti oziroma zakaj se je poškodoval. Le on pozna svoj način življenja in dejavnosti, s katerimi se ukvarja in svoj pristop do njih, zato pogosto  sam predlaga potrebne spremembe in način, kako se jih bo lotil.

Pia Ana Lemark, oktober 2012